The future's in the air... I can feel it everywhere ...Blowing with the wind of change

Na Čas sprememb nas vedno opomnejo žalostni trenutki. Če dobro pomislim, nikoli nisem razmišljala o spremembah, ko mi je šlo vse kot po maslu. Zdaj... ob ponovnem razočaranju nad moško neodvisnostjo, ob pomanjkanju volje za diplomsko delo in preokupiranostjo s plavalnimi aktivnostmi.... iz dneva v dan bolj razmišljam o spremembah. Ampak za razliko od vseh prejšnjih prelomnic je zdaj res pred vrati korenita sprememba v moje življenju... KONEC PRELEPEGA ŠTUDENTSKEGA ŽIVLJENJA. Pa ne da le tega nisem uživala... ravno nasprotno, mislim da sm se mela fenomenalno vseh 6 let v Ljubljani. ravno zato se je toliko težje poslovit od tega načina življenja, se spet vrnit v domače mesto.... se mal umirit, poiskat službo. Sej vem, da to ne pomeni da se bom kaj ekstra spremenila... ostala bom Mojca kot sem... vem pa da je nekega obdobja konec, strah me je izgubit spontanost in zaletavost tega časa. Bomo po diplomi vsi postali "dolgočasni odrasli"? Ali pa je to le razmišljanje z otroškega vidika. Ne predstavljam si sebe v nekih monotonih tirnicah iz dneva v dan... js rabim akcijo, rabim ideje in spontane odločitve. Pa si bom to lahko privoščila, ko bom zares začela stat na svojih nogah? Zaenkrat tavam v temi s vsemi temi vprašanji... A večni optimist nekje v meni mi ne dopusti mislit črnih misli... verjamem, da bo tudi to le nek nov začetek nečesa fenomenalnega;) Zgleda sem odporna na udarce.. vedno znova sepobiram... ko mi kdo stre srce... ko me razočarajo prijatelji, družina... vedno najdem način stopit naprej.. Zatorej.. tudi pri korakanju v "real life" ne bi smelo bit večjih težav;) ČE pa bojo... pa mam super ljudi ki stojijo za mano in mi bo kdo zalimu hanzaplast na koleno in mi pomagu vstat. To je enostavno treba verjet..

Ostanite v cvetju...

MojcA